Gora se ne bo premaknila – pogovor o filmu in izzivih tradicionalne paše v Sloveniji in makedonskem visokogorju
Zgodba filma Gora se ne bo premaknila nas popelje v Severno Makedonijo v življenje štirih bratov, pastirjev, ki tekom poletja sami skrbijo za 600-glavo čredo ovc in 40 glav govedi na 2400 metrov visoki gori Solunska glava. Dokumentarec ne romantizira pastirstva in nedotaknjene idile, vendar občinstvu predstavi večplasten vpogled v dnevni ritem njihovega življenja. Prizori in zvoki, ki jih je filmska ekipa skozi pet poletij ujela na filmski trak, se gledalcu vtisnejo v spomin in odprejo številna vprašanja, na katera sta skušala odgovoriti režiserka filma Petra Seliškar in Andrej Škibin, rejec ter vodja Centra za sonaravno rekultivacijo Vremščica (CSR).
Petra Seliškar je predstavila ozadje snemanja filma, Andrej pa je izzive ovčereje in pašništva predstavil v domačem okolju, v okviru CSR Vremščica, kjer skupaj s pastirji skrbi, poleg drugih živali, za čredo 620 ovc pasme istrska pramenka, ene najbolj ogroženih slovenskih pasem. Istrske pramenke so odlične »mlekarice«, iz njihovega mleka pa nastaja cenjen ovčji Istrski sir, ki ima od lani tudi čezmejno zaščiteno poreklo. V pogovoru smo se tudi dotaknili dejstva, da je črede drobnice potrebno vedno bolj ščititi z raznolikimi zaščitnimi ukrepi pred plenilci in boleznimi, kar je bilo mogoče videti tudi v filmu, kjer pastirjem pri varovanju črede pomaga med 20 – 30 pastirskih psov.
Pobuda za pogovor po projekciji je nastala skozi sodelovanje med Kmetijsko gozdarskim zavodom Nova Gorica ter Inštitutom za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) ter ob finančni podpori Evropske unije skozi projekta Woolshed (Interreg Alpine Space) in LIFE Varna paša.
Leto 2026 je Organizacija združenih narodov razglasila za leto pašnikov in pastirstva, zato je bil pogovor po filmski projekciji tudi poklon temu obeležju. Velikokrat se ne zavedamo, da so pašne površine (tako za domače, kot tudi prostoživeče živali), ki pokrivajo približno polovico svetovne kopenske površine, prostor edinstvene biotske raznovrstnosti, predvsem v alpskem svetu. Rejci, ki redijo živali, pa prispevajo k prehranski varnosti ter ohranjajo raznoliko kulturno dediščino ter tradicionalno znanje. Skozi dokumentarni film in zanimiv pogovor smo lahko spoznali, da je na videz idilični in romantični poklic pravzaprav zelo zahtevno in požrtvovalno delo, za katerega človek potrebuje tako strokovno kot tudi ogromno praktičnega znanja. Odraščanje v takšnem naravnem okolju pa lahko vidimo kot dobrodošel odmik od odraščanja v dandanašnjem hiper-digitaliziranem in zaščitniškem okolju.
Publikacije
