Prepoznavanje povzročitelja
Rjavi medved
Na medvedjem plenu so navadno vidne večje poškodbe: močno poškodovano ali celo zmečkano tkivo, podplutbe in opraskanine, saj plen ubije z udarci prednjih šap. Pri večjem plenu, kot je npr. govedo, se pojavljajo tudi ugrizi. Najdemo jih običajno na vratu in hrbtu. Za medveda je značilno, da najprej požre notranje organe, preostanke hranjenja zagrebe ali celo odvleče stran, tudi do več 100 m.
Glavni cilj medveda ob škodi na čebelnjakih je doseči čebelje satje, ki je bogato s čebeljo zalego. Znake vdora medveda prepoznamo po praskah, stopinjah in iztrebkih v bližini. Navadno najdemo pravo razdejanje.
Medvedi pa se lotijo tudi koruze. Znotraj nasada najdemo potlačeno koruzo v obliki krogov. Najraje posegajo po koruzi, ki je »mlečna«. V tem stadiju zrelosti pojedo celoten storž. Ko pa je storž popolnoma zrel, pojedo le zrnje.
foto:
Medvedji iztrebek na območju škodnega primera
Poleg poljščin in vrtnin povzroči medved škodo občasno tudi na silažnih balah, saj ga najverjetneje privablja vonj po fermentaciji. Ker bale le raztrgajo in izvlečejo silirano travo, ki pa je ne pojedo, je možno, da jih privlači tudi plastična masa. Na balah so tako vidni sledovi šap, katere najdemo tudi v okolici. Pogosto najdemo tudi iztrebke.
Vse podrobnejše informacije najdete v priročniku (str. 43-48), oblikovanem v okviru projekta SloWolf.
Volk
Za volkove je značilen lov v tropu s pregonom. V manjših skupinah ali posamezno lovijo le majhen ali srednje velik plen. Manjši plen (npr. jagnjeta in mladiči divjih svinj) lahko ubijejo z ugrizi čez hrbet. Srednje velik plen, kamor uvrščamo drobnico, srnjad ali teleta jelenjadi, ubije z ugrizom v predel vratu oziroma grla in ga pri tem tudi zaduši. Volkovi navadno plen ubijejo v le enem poskusu. Na plenu tako najdemo malo lukenj podočnikov, opazne pa so podplutbe in raztrganine na mestu ugriza, lahko tudi praske. Ostalih delov telesa volkovi praviloma ne obgrizejo.
Pri večjem plenu (npr. govedo, konji, osli in odrasla jelenjad) lahko najdemo ugrize v stegna, boke in tudi hrbet ali trebuh, saj jih želijo s tem volkovi zaustaviti. Ob tem lahko s plena odtrgajo kose mesa. Te navadno najdemo v okolici povzročenega škodnega primera. Zelo pomembno je razlikovanje znakov plenjenja volkov in psov, saj velikokrat pride do zamenjav. Pri škodnih primerih po psih so na plenu vidne zmečkanine pod kožo, saj s krajšimi zobmi, ki so navadno tudi bolj topi, ne predrejo kože. Zaradi stresanjem glave oziroma telesa psi povzročijo plenu obsežne poškodbe grla in vratu. Ker psi navadno niso tako izurjeni plenilci, pri plenu najdemo tudi številčnejše ugrize, ne glede na velikost plena.
foto:
Odvzem volčjega iztrebka za genetsko analizo (arhiv SloWolf)
Kljub temu pa obstajajo zelo izurjeni posamezni psi, katerih znake plenjenja praktično ne moremo ločiti od volkov. Pri tem si pomagamo z genetskimi analizami, za katere poberemo s plena vzorce slike. Po plenjenju psov velikokrat ostane plen nedotaknjen, saj so navadno siti in lovijo le zaradi lovskega nagona, kar pa lahko zasledimo tudi pri volku. Obe vrsti požreta drobovino. Kljub temu, da so znaki plenjenja psov in volkov, predvsem mlajših, precej podobni, pa navadno pri škodah po volkovih najdemo v okolici sledi različnih velikosti ter navadno naletimo na večje število plenjenih živali.
Če se zanimate za več informacij, vabljeni k branju priročnika (str. 28-32), izdanega v okviru projekta SloWolf.
Evrazijski ris
Značilnost risa je lov z zalazom ali iz zasede. Ko se plenu približa na nekaj metrov, ga ujame le z nekaj skoki. Lov opusti, če plena v nekaj deset metrih ne ujame. Pri lovi si pomaga s kremplji. Na plenu so zato opazne globoke, ostre praske, ki pa navadno ne prodrejo skozi kožo. Praske najdemo predvsem na zgornjem delu telesa plena. Večji plen, kot so kopitarji, ris ubije z ugrizom v vrat. S podočniki plenu zada globoke rane brez raztrganin v predelu grla in spodnje čeljustnice, ki pa jih navzven ne opazimo hitro. Smrt povzroči navadno ugriz v živčevje in karotidno arterijo, redkeje zadušitev.
Ris se prične hraniti pri stegnu, drobovine nikoli ne zaužije. Slednjega lahko najdemo v bližini plena. Ob hranjenju ris vleče kožo proti glavi plena, zato jo najdemo narobe obrnjeno. Pomembno je tudi vedenje, da ris glave plena nikoli ne odtrga in odnese, kar je značilno za lisico. K plenu se ris prihaja hraniti tudi več dni in plen zakriva z materialom, ki ga najde v okolici. Truplo lahko tudi zakoplje. Če pride v bližino plena človek, se k njemu ne vrača več. Ravno zaradi tovrstnega vedenja se ob morebitnem škodnem primeru na rejnih živalih na območje napada ne vrača.
Več značilnosti plenjenja risa je navedenih v priročniku (str. 54-57) projekta SloWolf.
Šakal
Znaki plenjenja šakala so podobni tako pasjim kot tudi lisičjim. Po telesu plena najdemo več ugrizov, predvsem trebuhu in nogah, saj šakal prične plenjenje z grabljenjem plena. Nati ga z stranskim ugrizom v vrat poskuša usmrtiti. Pri manjših živalih je lahko prisoten le ugriz v vrat. Ker se večje število ugrizov po telesu plena pojavlja tako pri psih kot tudi šakalih, je določevanje plenilca zanesljivo le s pomočjo genetskih analiz zbranih vzorcev sline iz območja ugriza. Prav tako kot drugi kanidi (volkovi, psi in lisice), se tudi šakali pričnejo hraniti pri trebušni votlini plena. Glavna razlika z lisico je ta, da šakal, prav tako tudi pes in volk, glave plena ne odnesejo.
Plenjenje šakala je opisano v priročniku (str. 67-68), nastalem v projektu SloWolf, kjer najdete tudi slikovna gradiva za lažje razumevanje.
foto:
Poškodovano deblo zaradi bobrovega glodanja
Bober
Bobri z gradnjo jezov in vkopavanjem rovov v brežine, lahko povzročijo podiranje dreves in posledično poplavljanje. Z različnim naravnim gradbenim materialom (npr. blato, veje, kamenje) lahko zamaši odtoke, kanale in druge vodne sisteme, kar lahko privede do škodah v ribogojnicah in tudi življenjskem prostoru drugih zavarovanih vrst. Kopanje brlogov lahko povzroči spremembe tudi v urbanem okolju. Tako lahko pride do uničenja vrtov, sprehajalnih poti, poplavljanja cestišč, pašnikov in gozdnih površin. Poplavljene površine so posledično zelo primerne za razmnoževanje komarjev. V urbanem okolju bobri lahko z glodanjem poškodujejo okrasno drevje in grmovnice, saj se z njimi hranijo. Za preprečitev škode, drevesna debla zaščitimo z mrežami. Več informacij za zaščito najdete tukaj (str. 6-7). Škode, ki jih povzročajo bobri, so lahko prepoznavne in lokalno omejene.
Vidra
Poleg bobra, ki na škode v ribogojstvu vpliva posredno, pa lahko vidra neposredno škodo ribjim populacijam, saj se z njimi hrani. Vendar pa škode po vidri ni najlažje prepoznati. Zato je pogosto po krivem obtožena kot povzročiteljica škode, ki so jo povzročile druge živali ali pa naravni pojavi. Zato je pomembna natančna identifikacija škode, ki lahko potrdi, da je povzročitelj vidra. V pomoč so nam lahko vidrini iztrebki, ki so navadno en meter od vode in na vidnih ter označevalnih mestih. Drugo so vidrine sledi ter ostanki hranjenja. Škodo po vidri preprečujemo z odvračanjem oziroma preprečevanjem dostopa. Nasvete za preprečevanje škode najdete tukaj (str. 17).